Jolga sem poznala že, odkar se zavedam. Odraščal je v koči nedaleč od naše. Vedno mi je šel na živce, ker se je prepiral z Dunnom za najmanjšo možno čast: v metu kamna, kopja in v streljanju z lokom. Dunn mi je bil skrivaj všeč in čutila sem, da je čustvo obojestransko. Odkar me je oče obljubil v zakon Gridu iz sosednje dežele, se me je Dunn začel izogibati. Umikal je pogled, kar me je bolelo bolj kot grozeča očetova obljuba. Nastopil je četrti dan; pod brezami je bilo že vse pripravljeno za svečan obred. Oče mi je prinesel tradicionalno poročno obleko, sešito iz kože mladiča največjega jelena. Neumno sem se počutila v tesnem životcu, v katere sem komaj skrila bradavičke, in v hlačkah. Skrivaj sem v škorenj vtaknila nož, oster kot britev, ki mi ga je nekoč podaril Jolg, ko sem ga premagala v ciljanju v tarčo. “Morda mi bo prišel še kdaj prav,” sem pomislila.

gola-srednji-vek

Ko me je ob srečanju bodoči mož prostaško prijel za rit, sem si zaželela, da bi mi zelo kmalu. Družini sta v ločenih vrstah hodili k nama, da bi nama zaželela srečo. Bolščala sem predse in si zaželela, da bi bila daleč stran. Zgrožena sem opazila, da se nama približuje Jolg, da bi nama z ženinom z žerjavico v rame vžgal podoben simbol, ki bi nakazoval najino večno združenost. To je bilo še zadnje razočaranje, kar ga lahko prinese življenje. Ženinu je vrisal v ramo ogromno lobanjo, ki pa je le-ta ni videl, ker je zaprtih oči ječal od bolečine. Ko je Jolg prijel še mojo ramo, me je v trebuhu zaskelelo. “V Krog,” mi je zašepetal in mi hitro narisal simbol. Poroka je minila mirno, tako kot vsi obredi, ki se dokazujejo zunanjemu. Bolelo me je od praznine. Ko sva se z ženinom, kot ga nazivamo neveste do razdevičenja, vračala v tabor, v najin skupen dom, sem od blizu zaslišala hrzanje mojega konja. “Mogoče čuti mojo bedo,” sem pomislila.

Ženin me je trše prijel okoli pasu in me grobo zagrabil po mednožju. Mislila sem, da bi bo kar skozi usnje vtaknil prst v luknjico. Nato me je privil k sebi in mi raztrgal životec. Od sramu sem zajokala; beli, polni joški, ki se ju ni še dotaknil tujec, sta izginili v njegovih širokih dlaneh. Pohotno se je zasmejal. Z gnusom sem pogledala lobanjo na njegovi roki in prvič, boječe, pogledala še svoje znamenje. Nehote sem kriknila, ko sem namesto lobanje na rami zagledala tri pike, narisane v krogu; Jolgovo znamenje. Vedno je govoril, da se ne bo poročil, razen če bo srečal dekle z enakim znamenjem na rami. Skušala sem zakriti presenečenje, ženin pa je le smeje zavpil: “Kako boš šele zdaj kričala!” Odpahnil je vrata in me skušal poriniti v notranjost. “Naj še zadnjič v miru pogledam domačo kočo, kjer sem pustila mladost,” sem ga prosila. Uslišal me je in se zavlekel v temo. Hitro sem stekla okoli koče. “Yigri!” je bilo slišati iz gozda. Zarezgetala sta konja, ki sem jih že lahko razločila v mraku. Vodil ju je Dunn. “Yigri! Pridi!” je zaklical. Stekla sem k njemu kar brez životca, s prekrižanima rokama sem sramežljivo prekrivala oprsje in kar se da hitro zajahala v gozd. Joški so mi od tresenja poskakovali sem in tja, kar me je začelo rahlo boleti. Na Dunnovem obrazu je zasijal nasmešek; vedela sem, da si je nadejal, da bi jih pridržal ali si jih vsaj vtaknil v usta. Ženin je takoj opazil moje izginotje in zagnal histerijo po taboru. Kdor si je drznil ukrasti nevesto, je bil zapisan smrtnemu maščevanju. Občudovala sem Dunna, da si je drznil storiti tako velikodušno dejanje, čeprav je nekdanja ljubezen do njega zamrla. Zaslišal se je smrtni krik in vreščanje množice. “Jolg je ubil ženina,” mi je med divjanjem razložil, “jahali bomo čez veliko Skalovje, da se bomo otresli maščevalcev.”

gola-jaha-konja

Zrla sem nazaj in se spomnila na tri pike in Krog. Nič se ni skladalo z Jolgovim šepetanjem. “Zakaj je zraven Dunn?” sem se strahoma spraševala. A ne za dolgo. Jolg naju je dohitel z druge strani. S čela mu je curljala kri. “Jolg?” sem šepnila. “Tiho!” mi je zasikal in s temnim pogledom ošvrknil mojo goloto. Čutila sem, da mu ni bila všeč. Sram me je bilo. Po začetnemu zasledovanju maščevalcev smo se le še trije prebijali skozi teman gozd. Razen lomljenja vejic in šelestenja pod kopiti ni nič motilo nočnega miru. Začetno pospešeno bitje srca je zamenjal občutek hvaležnosti. Skrivoma sem pogledovala proti njemu, ki pa je gledal stran. Ponosno vzravnan je zrl predse in le valovanje rahlo kodrastih svetlih las je dalo vedeti, da se vendarle premika. Na obrazu je imel krvavo prasko, ki je bila še svež dokaz o nedavnem boju. V trebuhu me je zaščemelo.

Nenadoma se je vodeči Dunn ustavil in se obrnil proti nama. Izvlekel je meč in se nekaj zadrl. Jolg je zavpil proti meni: “Izdajalec! V Krog!” Časa za razmišljanje ni bilo; nagonsko sem, kar se je dalo, povlekla uzdo v drugo smer in udrihala z ostrogo ob nesrečno žival. S svinčenimi prsmi sem še zadnjič pogledala proti Jolgu. V Krog bi kadarkoli znala tudi v miže. To je bilo skrivno podzemlje pod Skalovjem. Vhod vanj sva po naključju odkrila skupaj z Jolgom, ko me je učil jahanja. Zabičal mi je, da nikomur, niti Dunnu, ne smem povedati zanj, sicer mi bo ubil konja. Vedela sem, da je zmožen marsičesa, zato sem držala jezik za zobmi. Skrivnostni kraj sva poimenovala Krog zaradi podzemne krožne poti ob Skalovju.

gola-srednji-vek-2

Ihte sem skočila s konja in se stresala od groze, kaj se bo zgodilo z menoj. “Dunn in Jolg se bosta mečevala do smrti, zatajila sem svoje pleme, ne morem nazaj … Razen če zaigram ugrabitev … Ne, raje smrt!” sem se odločila in izvlekla Jolgov nož, edino dediščino svojega plemena.

V podzemlju je bilo hladno, zazeblo me je, čutila sem, kako mi otrdevajo bradavice. Bila sem še razburjena, srce mi je divje utripalo in nikakor se nisem mogla pomiriti. Skrbelo me je, kakšen je bil razplet spopada. “Yigri?” sem zaslišala glas, ob katerem mi je poskočilo srce. Bil je Jolg. Razparana oblačila so mu visela ob telesu, potne srage so mu kapljale na rano. “Prevaral me je,” mi je rekel, ne da bi ga karkoli vprašala. “Na jasi pred Skalovjem bi se morala odločiti, koga želiš,” mi je razkril skrivni načrt. Zagledal je nož v moji desnici in se mi približal. Roke mi je zakopal v lase in mi med nežnim poljubljanjem pridržal toplo joško. In nato še drugo. Zazrl se mi je v oči in zašepetal: “To sem si želel že od nekdaj. Večkrat sem te opazoval, kako si se kopala v jezercu. Od takrat so ti lepo zrasle.” V spodnjem delu trebuha mi je nekaj začelo hitreje utripati. Do takrat je bil to neznan občutek. Jolg je vzel moj nož in mi velel, naj se prepognem. Previdno mi je razparal še spodnji del poročne obleke in me začel poljubljati po ritki. Nato se je slekel še sam. “Usedi se name,” mi je šepnil, ko se je usedel na ostanke oblek. Sedla sem mu na trda stegna, prestradane roke so grabile po topli, razorani koži in za seboj puščale rdeče sledi.

Nisem vedela, kdo je jaz in kdo on. Med nogami mu je vzbrstel ogromen kurac in mrzlično iskal pot v nestrpno špranjo. Sprva me je skušal natakniti, a prav globoko ni prišel. “Vidim, da te je prasec pustil pri miru,” si je oddahnil. “Zdaj boš moja, vsak dan,” je tiho govoril. Položil me je predse in mi razkrečil razmočene stegna. Nežna bolečina je počasi počasi prodirala vame, dokler me ni obdala vročica. Začela sem se zvijati v krčih, ampak Jolg je izvlekel svoje orodje in želel, da ga gledam ves čas v oči. V ječanju je suval vame, s čela mu je kapljal pot na trde bradavičke, vse dokler me ni grobo prijel za rit in me začel nasajati nase. Glavo je dvignil malo navzgor in zaprl oči in zakričal. Ko se je umiril, mi je razprl noge in slavnostno pogledoval svoje seme, ki je pricurljalo iz razdevičene pičke.

Stopil je korak nazaj in šele tedaj sem v grozi videla neznane vojščake, ki so izza kamnite stene tiho opazovali najino gonjo. Jolg mi je razložil: “Jaz sem njihov poglavar.” Nato je rekel še njim: “To je Yigri. Če se jo bo samo kdo dotaknil nižje od pasu, bo obžaloval, da se je rodil.” Okamenel kurac je nakazoval, da mu še ni dosti …

Brstenje
Napisal Brstenje
Pišemo erotične zgodbe, žgečkljive stihe in vse, kar sodi zraven.